Osvojili smo Triglav!

Naša ekspedicija na Triglav se je pričela ob 4h zjutraj v Grčarevcu, kjer smo se razporedili v avto in kombi ter se odpravili proti dolini Zadnjica. Ko smo prispeli v dolino Zadnjice smo si obuli gojzarje, nadeli ruzake in se po odpravili na pot proti koči na Doliču. Začeli smo z vzponom po sepentinah vojaške mulatjere in občudovali vzhajajoče sonce, ki je zlato rumeno obarvalo sosednje vrhove. Po kakšnih dveh urah hoje smo tudi mi začutili sončne žarke na naših obrazih.

Ko smo že malo utrujeni prispeli do koče na Doliču, smo se okrepčali s »pohodniško kavo«.

Potem ko smo nekaj pojedli in se odpočili, smo težje stvari pustili v koči in se odpravili proti vrhu Slovenije. Od koče smo ubrali pot pod Planjo, kjer smo hodili čez skale in melišča, dokler nismo prispeli do stene pod Triglavsko škrbino. Vso pot pa smo lahko opazovali, kako so se meglice vile čez vrhove in jih od časa do časa docela skrile.

Pred podvigom vzpenjanja po steni sva s Sibilo na skalo pritrdila spominek (umetniška inštalacija) na našo pot in se pridružila ostalim na plezanju po klinih. Na razpotju pri škrbini smo se na hitro odpočili in pripravili na zadnji podvig do vrha. Pot po klinih in zajlah je bila počasna, saj smo bili zelo previdni. Za nekatere pa je ta pot tudi malo srhljiva zaradi višine in strme stene. Kljub temu smo vsi v enem kosu prišli na Triglav. Na Triglavu pa smo se kaj hitro pripravili na krst, ki je bil povod za ta podvig. Po tem, ko sta rablja Sibila in Rok nabičala po riti vse žrtve, smo še malo uživali v čudovitem razgledu, nato pa smo se odpravili navzdol po isti poti, ki je bila pri sestopu dosti lažja. Ob prihodu v kočo smo se po večerji še malo družili in nato vsi utrujeni odšli spat.

Naslednje jutro po zajtrku smo si ponovno nadali ruzake in se podali na pot do Triglavskih jezer. Na poti do njih smo se malo spuščali in malo vzpenjali, dokler nismo zagledali doline in poti, ki nas bo popeljala proti končnemu cilju pri slapu Savica. Naša prva postojanka je bila pri Zelenem jezeru, pot pa smo nadaljevali po stezah med grmičevjem in visokogorskimi drevesi. V koči pri Triglavskih jezerih smo naredili postanek za kosilo in se podali še na zadnjo preizkušnjo. Pot nas je peljala skozi zelo strmo gozdno pot, na kateri so kolena kar trpela. Nato se je za hip okoli Črnega jezera teren zravnal, čez Komarčo pa se je pot ponovno naklonila strmo navzdol, oplemenitena s gruščem ter občasnimi klini in zajlami.

Toda uspelo nam je prebroditi vse težave. V dolini smo se osvežili v potoku Savica (pod slapom Savica), si privoščili hladno pijačo in se odpravili na pot domov.

Lahko rečem, da je bila ekspedicija za vse naporna, pa vendar zelo zabavna in lepa. Vsem žuljem in bolečinam navkljub.

Posebno zahvalo pa bi rad posvetil Antonu Marnu za organizacijo prevoza in pohoda na Triglav in Sibili Leskovec za organizacijo in planiranje tako pohoda na Triglav, kot tudi priprav za ta pohod. Našim voznikom Damjanu Švari in Simonu. Pa tudi vsem, ki ste se pohoda udeležili!

Zahvala tudi našim sponzorjem: Inkubator Sežana d.o.o., Jerneju Borotolatu s.p. in Višji strokovni šoli Sežana.

Še na mnogo takih podvigov!

Marcel Kump, predsednik Alumni kluba VSŠ Sežana

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.